"Za uspešno ekipo je pomembno, da jo vodi vizionar"

AmCham Poslovni zajtrk: Zgodbe najboljših med najboljšimi
Preberite več

Razglasitev zmagovalca Best of the Best 2019 je potekala na AmCham Poslovnem zajtrku z naslovom »Zgodbe najboljših med najboljšimi«, kjer smo v različnih zgodbah, ki jih je na odru povezoval Saša Jerković, poslušali poslovne liderje, ki spodbujajo najboljše med najboljšimi, Anko Brus, direktorico Agitavit Solutions, Marka Permeta, soustanovitelja in direktorja Agilcona, ter Aleksandra Zalaznika, generalnega direktorja Danfoss Trate.

Anka Brus je povedala, da skušajo v podjetju živeti svoje vrednote, ki so jih postavili, ko sta z možem ustanovila podjetje, in jih prenašati tudi na svoje zaposlene. »Če sam živiš vrednote podjetja, tudi sodelavce izbiraš take, da so jim te vrednote blizu,« je povedala in dodala, da skuša biti svojim zaposlenim zgled. Ker je podjetje Agitavit Solutions v zadnjih letih precej zraslo, je direktorica povedala, da zaznavajo spremembe, ki prihajajo z rastjo, in se na njih odzivajo, in da je sama največje spremembe opazila pri komunikaciji z zaposlenimi. »Ko je podjetje zraslo, smo se morali prilagoditi in načrtovati, da komunikacija še vedno teče v obe smeri in da nimamo težav. Velja pa pri nas pravilo, da lahko vsak stopi do vsakega,« je povedala.

Marko Perme je povedal, da je zelo ponosen na svojo ekipo in na kulturo, ki so jo vzpostavili. »Kar nas loči od drugih je to, da znajo naši vodje, tudi sam se trudim tako delovati, vse zaposlene obravnavati celovito, z vsemi njihovimi težavami in željami,« je povedal in dodal, da svoje zaposlene poslušajo, skušajo ugoditi njihovim željam in se veliko ukvarjajo s tem, kako človeka obravnavati celostno. »In to je tisto, kar naši zaposleni cenijo,« je povedal. Dodal je še, da so zanj kultura in vrednote pred pravili in procesi. »Ker kot podjetje rastemo, seveda so področja, ki temeljijo na pravilih in jih moramo zapisati. A ko to naredimo, se mi še vedno bolj pomemben zdi pogovor ter kultura in vrednote zaposlenih. Ko nekaj zapišemo, se osredotočim na to, zakaj si želimo to podpisati,« je povedal.

Aleksander Zalaznik pa je o dinamiki v svojem podjetju povedal, da je Danfoss Trata velika družba, kjer deluje veliko ekip, ki se oblikujejo tudi same od sebe. »Javljajo se voditelji, ki imajo vizijo in želijo nekaj narediti, ter lahko za seboj povlečejo druge. Za uspešno ekipo je pomembno to, da ima nekoga, ki je vizionar, ter da ima podpornika v višjem vodstvu,« je povedal Zalaznik. Povedal je še, da je kar 80 odstotkov njihovih timov sestavljenih iz zaposlenih iz različnih držav in da se prakse med različnimi državami najbolj pogosto izmenjujejo prav med delom. Na vprašanje, kaj je bilo najbolj prelomno v njegovi karieri, dejal, da je bil to trenutek, ko je ugotovil, da ne more vsega narediti sam, da se mora naučiti delegirati naloge in pustiti drugim delati v okviru svojih pooblastil.

Pripovedovalci zgodb
Kot pripovedovalci zgodb so se nam pridružili Aleksej Jurca, študent fizike in astrofizike Univerze v Novi Gorici, izr. prof. dr. Kozma Ahačič, znanstveni svetnik in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, ter ročni kolesar Anej Doplihar.

Kozma Ahačič je govoril o slovenskem jeziku in povedal, da je napisal novo slovnico, ker je bilo v Sloveniji nujno potrebno spremeniti pogled na slovnico. »Razvoj jezika je šel naprej, mi pa 40 let nismo imeli nove slovnice, zato je bilo potrebno to spremeniti. Ni pa bila vpeljava drugačnega pogleda na jezik v šolah edina vizija v ozadju pisanja nove slovnice, druga je bila tudi ustanovitev velikega slovarskega portala Fran, ki je imel letos 30 milijonov ogledov,« je povedal jezikoslovec in dodal, da so s tem dosegli svoj cilj, da imamo Slovenci danes največji, najboljši in tehnično najbolj podkovan jezikovni portal na svetu. Dejal je, da je jezik nekaj, kar imamo radi, saj razmišljamo in sanjamo v jeziku in imamo do njega poseben odnos. »Seveda komuniciramo na različne načine, sploh mladi razvijajo ves čas nove oblike jezika, a osnovni namen jezika je ta - če bomo mlade izobrazili in jim pustili, da komunicirajo tako, kot želijo, bodo kot odrasli imeli radi svoj jezik, ga spoštovali in ga pravilno uporabljali,« je povedal Ahačič. Na vprašanje, če bo slovenščina kdaj izumrla, je odgovoril, da se slovenščina ne kvari in ne izumira, da sta tudi Primož Trubar in Jurij Dalmatin imela enake težave z rodilnikom in dvojino, kot jih imamo danes, da pa imamo včasih tak občutek. »Niso pa več časi, ko se bomo bojevali za slovenščino, ampak si bo vsak želel razvijati svoj jezik, ker ima to v sodobnem svetu močan učinek,« je povedal Ahačič. In dodal še, da če se bomo hoteli pogovarjati z roboti, bomo morali to početi v knjižni slovenščini.

Aleksej Jurca, ki je zaradi svoje genialnosti, preskočil tudi razred, je na vprašanje, če se ima za genija, dejal, da se veliko ljudem zdi genij, a da se on sam zaenkrat ne počuti tako. »Še vedno se učim in se izobražujem,« je dejal in povedal, da bo doktorski študij najverjetneje opravljal kje v tujini, da pa si želi po študiju vrniti v Slovenijo. »V astrofiziki je še veliko odprtih vprašanj, na katere še nimamo odgovorov, kot je na primer to, kaj je črna snov. Želel bi si dobiti odgovore na nekatera izmed teh vprašanj, a tega ne bom mogel dognati sam, saj moderna znanost poteka v ekipah. Je pa tudi veliko sodobnih orodij, s katerimi si lahko pomagamo odgovoriti na ta vprašanja,« je povedal Aleksej Jurca, ki ga vesolje fascinira, ker je tako oddaljeno od Zemlje.

Anej Doplihar, ki je pred poškodbo treniral motokros, pa je povedal, da se je z nesrečo in s svojo invalidnostjo hitro sprijaznil. »Vedel sem, da se kaj takega lahko zgodi, saj je motokros nevaren šport,« je povedal in dodal, da je bila rehabilitacija od začetka težka, vse je bilo muka, sčasoma pa se vsega navadiš in je vedno lažje. Dejal je, da je še vedno isti kot prej in da se po poškodbi ni spremenil. »Številnim ljudem je to navdih, meni pa se to zdi normalno. Drugačnega življenja si ne znam predstavljati, lahko bi bil doma, ampak sem raje med ljudmi,« je povedal Anej, ki je svojo strast zdaj našel v ročnem kolesarstvu, ki je po njegovih besedah enako adrenalinsko kot motokros. »Na štartu je gneča, treba je speljati ovinke, po klancu se pelješ 70 kilometrov na uro, zame je to adrenalinsko,« je povedal Anej Doplihar, ki si je za cilj zadal, da bi sodeloval na paraolimpijskih igrah leta 2024. »Če bom dobro treniral, če mi bo šlo tako, kot mi gre sedaj, je to glavni cilj,« je še povedal.

Več o izboru Best of the Best si lahko preberete TUKAJ.

Fotografije z dogodka si lahko ogledate TUKAJ.

Posnetek celotnega dogodka je na voljo TUKAJ.